Marjan Videnšek- 26. julij 2010 ob 09:13 uri

Nenadoma sem dobil poziv za sodelovanje v odpravi, ki naj bi se povzpela na Mont Blanc. Ne da bi veliko razmišljal, sem se takoj odločil za akcijo. Pozneje sem se spomnil, da sem se zadnjih šest mesecev, kar se treninga tiče,  posvečal le triatlonu in da so gore nekaj drugega. Pozneje pa se je izkazalo, da so moji dvomi bili povsem odveč, saj sem s kolesarjenjem in ostalim izredno okrepil noge, tudi kondicije je bilo še za komu oddati in zadeva je na koncu, z veliko sreče, tudi lepo uspela.

1.dan: 24. julij 2010 - Prevoz s kombijem iz Kopra v Chamonix skozi montblanški predor (11 km) je trajal sedem ur za okoli 650 km.

Uredili smo še dodatna zavarovanja za primer nezgode. (?!). Krajši ogled mesta, ki leži tik ob vnožju veličastnega montblanškega masiva.

Z gondolo smo se dvignili v dveh etapah na dobrih 3800 m visoki markantni vrh na Aiguille Du Midi. Na krasni razgledni točki na najvišji vrh Alp Mont Blanc, smo uživali v prečudovitem svetu pravljične beline. Kot da smo prišli na drugi planet. S +25 smo se v dobre pol ure dvignili na - 6 stopinj celzija. Nekatere damice so vidno drgetale v kratkih kiklcah in sandalih. Na vrhu, večinoma v zaprti terasi smo ostali štiri ure, za potrebno aklimatizacijo. Moram reči, da me je res zelo bolela glava, pri hoji po stopnicah v tretje nadstropje sem se pošteno zadihal, zmanjkovalo mi je zraka. Naslednje dni se je pokazalo, kako koristen je bil čas prebit na tej višini, saj v naslednjih dneh tudi na v tisoč metrov višji gori nisem imel težav z glavobolom, slabostjo ali šibkostjo.